Starostna skupina 1 4 do 6 let
Telo
Spolni označevalci – Biološka razvrstitev spolov
Medicina in družba postavljata glede spola določene zahteve. Po teh spolnih označevalcih ljudi delimo na moške in ženske:
Moški | Ženska | |
---|---|---|
Genetika | kromosomski par XY | kromosomski par XX |
Spolne žleze | moda + spermiji | jajčniki + jajčeca |
Notranji spolni organi | prostata, semenovodi | jajcevodi, maternica, vagina, brecilni kraki |
Zunanji spolni organi (genitalije) | penis, skrotum + moda | vulva = vrh ščegetavčka, sramne ustnice, venerin griček, nožnična odprtina |
Sekundarni spolni znaki | brada, glas, mišice, poraščenost | prsi, določena razporeditev maščobe |
Hormoni | povišan delež testosterona | povečan delež estrogena |
Razvoj spola v maternici
V prvih petih tednih nosečnosti poteka razvoj obeh spolov pri vseh otrocih enako. Šele nato se moški in ženski embriji začnejo različno razvijati. Pri dekletih izboklina med nogami postopoma dozori v zunanje spolne organe: klitoris ter zunanje in notranje ustnice vulve. Za dokončanje spolnega razvoja se morajo nato tvoriti še spolne žleze – jajčniki in moda. Po petem tednu v telesu ženskega embrija zrastejo še tkiva, ki se spremenijo v maternico, jajcevode in zgornji del vagine. Pri moškem embriju je podobno: tukaj se tvorijo obmodek, semenovod in semenski mešiček, ostalo tkivo zakrni.
»Kaj pa bo?«
Že v nosečnosti je mnogim staršem pomembno vedeti, »kaj bo otrok« – torej deklica ali deček. Pri približno enemu do dveh otrocih na vsakih 1000 otrok pa spola na podlagi genitalij (zunanjih spolnih organov) ni mogoče jasno določiti. To se imenuje interspolnost ali variante spolnega razvoja.
Realnost glede spolnih značilnosti ponuja precej več variant, kot jih prikazuje zgornja tabela:
Genetika | XX, XY, XXY, XXYY, XXXY |
Spolne žleze | moda + spermiji, jajčniki + jajčeca |
Notranji spolni organi | semenovodi / jajcevodi, maternica, vagina, prostata |
Zunanji spolni organi | penis/klitoris/faloklitoris, sramne ustnice/modnik |
Sekundarni spolni znaki | porazporeditev maščobe, rast brade, prsi, glas, mišice, poraščenost telesa |
Hormoni | testosteron, estrogen |
Majhni otroci in njihova telesa
Le malokdo se zaveda, da že skozi svoj odnos do dojenčka prakticira »spolno vzgojo«, na primer takrat, ko poimenuje dele telesa ali pa nekatere zamolči. S svojim odnosom polagamo temeljni kamen za otrokov pozitivni odnos do lastnega telesa in kasneje tudi do lastne spolnosti.
Za večino otrok s penisom je popolnoma naravno, da se ga dotikajo, ga vlečejo ali drgnejo. Otroci z vulvo se mnogokrat drgnejo ob rob stola ali plišaste igrače. To je povsem starosti primerno. Takšne načine samostimulacije mnogi otroci na primer uporabljajo kot uspavalni ritual. V tej starostni skupini se veliko otrok dotika lastnih genitalij, saj to izzove »prijetne občutke«. Če otrok še ni razvil občutka sramu, lahko do takšnega vedenja prihaja tudi v javnosti, na primer pri jutranjem krogu v vrtcu ali na družinskih praznovanjih.
Kaj lahko storite?
Starši in vzgojitelji_ce, ki se na to odzovejo z besedami »Če ti je to prijetno, potem to, prosim, počni v sobi/v kotičku za počivanje ipd.,« otroku pokažejo, da se svojega telesa seveda sme dotikati kjerkoli – vendar da prav tako obstajajo pravila in meje. Otroka med raziskovanjem svojega telesa zaščitite tudi pred pogledi odraslih. Če vaš otrok to počne prekomerno, je lahko vzrok v pomanjkanju alternativnih možnosti za sprostitev, lahko je znak stresa, ki ga otrok doživlja, ali pa obstajajo organski vzroki. Za strokovni nasvet lahko prosite vzgojitelja_ico ali svetovalno točko, kjer se ukvarjajo z otroško spolnostjo.
Pojavijo se prva vprašanja
V nadaljevanju smo za vas zbrali primere značilnih otroških vprašanj in možnih odgovorov. Zeleno označeni odgovori vam bodo morda v pomoč pri odgovarjanju na vprašanja vaših otrok. Črno zapisani stavki so mišljeni kot razlaga za odrasle bralke in bralce.
»Kaj je razlika med dečki in deklicami?«
»Večina deklic ima vulvo, večina dečkov ima penis in moda.«
Na ta način izrazite, da so genitalije pri različnih spolih različne in hkrati vključite interspolne otroke. Že majhni otroci opazijo razlike med spoloma. To se jim zdi zelo zanimivo in zadevo želijo večkrat preveriti, na primer tako, da gredo skupaj na stranišče. Pomanjševalnice in družinski izrazi za spolne organe so povsem sprejemljivi, dobro pa je, da otrok pozna tudi pravilne izraze. V tej starostni skupini je to omejeno na zunanje, torej vidne spolne organe.
Od kod pridejo otroci?
»Ko so otroci dovolj veliki, pridejo po približno devetih mesecih iz nožnice.«
Na vprašanje, ali je to boleče, lahko na primer odgovorite:
»To je za otroka in mamo zelo naporno. Ampak ko je otrok na svetu, je mama tako vesela, da vse drugo sploh ni pomembno.«
Če se je otrok rodil s pomočjo carskega reza, lahko to razložite s preprostimi besedami:
»Ker glavice nisi obrnil_a navzdol, sem dobila narkozo, odprli so mi trebuh in te vzeli ven. Potem so mi trebuh spet zašili.«
Kako pridejo otroci v trebuh?
»Največ otrok nastane tako: ko se imata moški in ženska zelo rada, se poljubljata, se ljubkujeta, včasih tudi gola in najbolj tesno ljubkovanje je, da nožnica sprejme penis. Potem se ljubkujeta naprej in iz penisa pride veliko majhnih semenčic. Ko ti pridejo do jajčeca v maminem trebuhu, lahko nastane dojenček.«
Odgovorite na VSAKO vprašanje, ki vam ga postavi otrok. Ni vam treba odgovoriti takoj, lahko si vzamete nekaj časa in razmislite o odgovoru. Vendar potem ponovno pristopite do otroka in sami načnite temo in odgovorite na vprašanje.
Identiteta
Vsak otrok ima občutek pripadnosti spolu
Otroci kaj kmalu opazijo, da imajo spol in z njim povezana pričakovanja osrednjo vlogo v njihovem življenju. Otroci se spolno uvrstijo že pred četrtim letom starosti. To pomeni, da povsem zavestno dojemajo razlike med odnosom do deklet in fantov. To ima vpliv na razvoj lastne identitete, na vedenje otroka in na lastno uvrstitev med »prave« fante oziroma »prava« dekleta. V razvojni psihologiji se za to uporablja izraz spolna identiteta.
Že v predšolski dobi otroci opazijo, da obstajajo razlike v vedenju in zunanjih značilnostih deklet in fantov. Vedenje in komentarji staršev bistveno vplivajo na razvoj spolne identitete in otroke vodijo do dvoma glede tega, kaj je »pravi« deček oziroma »prava« deklica, kako se igra, oblači, kako se vede. Deklice tako na primer opazijo, ali so večinoma pohvaljene za svoj trud in svoj videz. Na dečke pa vsekakor vpliva to, če jih spodbujajo k bolj divjemu vedenju in jim sporočajo, da moški ne jočejo.
Po tej fazi opazovanja sledi približno pri starosti štirih let čas, ko se začnejo otroci identificirati z lastnim spolom. Otroci se na primer raje igrajo z osebami lastnega spola.
Ideja o tem, kaj je »pravi« deček oziroma »prava« deklica, se med življenjem spreminja, in sicer v skladu z lastnim telesnim razvojem in na podlagi informacij o raznolikosti spolov, ki jih otroci prejmejo iz svojega okolja.
Spolna identiteta: moj otrok je trans
Spolna identiteta, torej lastni občutek pripadnosti določenemu spolu, je tesno povezana s samoopazovanjem. Razvije se v možganih in ni zavestna odločitev posameznika. Stephanie Brill in Rachel Pepper v priročniku za starše o tem zapišeta: »Ljudje si ne izberejo, ali se dojemajo kot deček ali deklica ali oboje ali nič od tega. So preprosto takšni, kot so.«
Pri nekaterih otrocih se spolna identiteta ne ujema s telesnim spolom, torej anatomijo. Te otroke imenujemo transspolni otroci.
Spolna identiteta se razvija v istem obdobju kot govor. Zato se lahko zgodi, da vam otrok z besedami sporoča svoje občutje. Lahko slišite na primer stavke kot »Mami, jaz sploh nisem fant, penis mi bo zagotovo kmalu odpadel.« ali »Od Božička si želim penis.« Takšne izjave se glede vsebine in pogostosti lahko močno razlikujejo, pomembno pa je, da jim prisluhnete.
Švicarska organizacija Transgender-Netzwerk svetuje staršem, ki sumijo, da je njihov otrok trans, naj si vzamejo veliko časa, dobro prisluhnejo in otroku še naprej nudijo vso starševsko ljubezen. Starši, ki so se v Nemčiji združili v organizacijo Trakine e.V., to zapišejo tako: »Za nas so v ospredju potrebe naših otrok, ki jih izražajo tukaj in zdaj. Sem sodi najprej priznanje spolne pripadnosti, ki jo sami izražajo in, v primeru, da si mladi tako želijo, prilagoditev telesnih pojavov na spolno samopodobo.«
Kaj lahko storite?
Otroka, njegove izjave in vedenje jemljite resno in ga podpirajte v stiku z drugimi ljudmi. Če imate glede te teme vprašanja, vam svetujemo, da se obrnete na Transgender Europe, saj nudijo informacije iz posameznih držav in lahko vzpostavijo stik z iniciativami v vaši državi.
Otroško knjigo »I am Jazz« je pri 14 letih kot soavtorica napisala Jazz Jennings. Rodila se je kot biološki deček, že pri dveh letih pa je vedela, da je transspolna. S knjigo, ki je izšla leta 2014, želi opogumiti otroke, ki se jim godi podobno kot njej (ISBN: 978-0803741072).
Otroci se naučijo socialnega spola
Različne študije prihajajo do spoznanja, da dekleta in fante različno obravnavamo in jih pogosto stereotipno umeščamo. To ni nujno nekaj slabega, vendar je smiselno, da že v predšolskem obdobju zavestno razmislimo o teh vzorcih. Kot je razvidno iz novejšega eksperimenta, ki ga je opravila profesorica psihologije Kristin Shutts iz Medisona, dojemanje spolov že vpliva na to starostno skupino. Triletne deklice in dečki so na monitorju videli enega za drugim dečka in deklico, ki sta imela pri sebi neznan predmet. Deček je rekel: »Ime mi je Ben. Rad imam Spudel. Spudel je moja najljubša jed.« Deklica pa je dejala: »Ime mi je Betsy. Rada imam Blickets. Blickets so moja najljubša jed.« Po tem so otroke, ki so sodelovali pri eksperimentu, vprašali, kaj bi sami raje jedli. 65 % dečkov se je odločilo za Spudel in 85 % deklic za Blickets. Jedi prej niso poznali in so se pri svoji odločitvi očitno ravnali glede na spol otrok.
Kako sploh lahko umestimo razliko med dekleti in fanti? Je ta mala razlika prirojena ali privzgojena? Stroka glede tega še vedno nima enotnega mnenja, vendar pa obstaja domneva, da je za približno polovico razlik odgovorna genetika, za polovico pa okolje. Še vedno obstaja tendenca, da fante vzgajamo drugače kot dekleta. Fante že zgodaj dojemamo kot bolj močne in žilave, potolčena kolena so pri njih zaželena in nekaj, nad čimer se ne smejo pritoževati. Dekleta dojemamo kot bolj komunikativna, zato se z njimi prej in več pogovarjamo. To pomeni, da tudi predšolske otroke uvrščamo glede na njihov spol in se tako do njih tudi vedemo, kar pa se pogosto dogaja nezavedno in precej samoumevno. Vendar bi bilo bolje, da z otroki ravnamo glede na to, kaj radi počnejo, glede na njihove talente, znanja in individualna nagnjenja. Tudi ko starši zavestno skušajo dekletom in fantom nuditi raznolike možnosti, bodo verjetno opazili, da se otroci ravnajo po spolnih stereotipih. V starosti od treh do štirih let je to povezano z razvojem spolnega občutka in s tem povezanim procesom iskanja samega sebe. Starejši, kot so otroci, bolj občutljivi postajajo na primer pri izboru oblačil in igrač. Pogosto se raje odpovedo barvam in predmetom, ki domnevno »pripadajo« drugemu spolu.
Kaj lahko storite?
Kaj lahko storite vi? Bodite vzor in se čisto samoumevno in brez razlag lotevajte žensko in moško konotiranih opravil (tudi moški lahko na primer likajo in ženske so lahko dobre domače mojstrice). Otroku se pomagajte znajti tako, da mu že zgodaj odgovarjate na vprašanja in hkrati čim manj utesnjujete spolne vloge. Dovolite otroku, da eksperimentira s spolnimi vlogami. Pri oblačenju se izogibajte izjavam, kot so: »Takšne stvari dekleta/dečki ne nosijo.« Naloge razdeljujte glede na individualne sposobnosti in zanimanja otrok.
Čustva
S spolno vzgojo od rojstva naprej otroci spoznajo, kakšno vrednost imajo telesni stik, intimnost in bližina in kakšno ugodje je s tem povezano. Otroci se naučijo razlikovati med prijetnimi in neprijetnimi čustvi ter med znanimi in neznanimi osebami. Ta sposobnost se z odraščanjem vse bolj razvija. Vi kot starš s tem, kako reagirate, govorite in določenim stvarem posvečate svojo pozornost, zavestno in podzavestno posredujete sporočila v zvezi s čustvi in občutji. S tem zavestno, in tudi podzavestno, posredujete spolno vzgojo.
Čustva otrok je treba vselej spoštovati. Tudi, če menite, da niso primerna. Otroci dobro vedo, kdaj so veseli, s kom se želijo igrati in kdo je njihov novi prijatelj ali prijateljica.
Izobrazba igra pomembno vlogo
V starosti od štirih do šestih let mnogo otrok odkrije tudi ljubezen do starša nasprotnega spola ali do katere druge bližnje osebe nasprotnega spola. To se lahko začne že pri treh letih. Starši lahko pogosto slišijo stavke, kot so: »Ko bom velik_a, se bom poročil_a s teboj!« Na ta način otrok pokaže, kako pomemben mu je starš in izraža svojo ljubezen. To lahko gre celo tako daleč, da otrok postane ljubosumen in želi imeti starša samo zase, kar se lahko izrazi na primer v odnosu do drugih otrok: »Pojdi stran, to je moja mama!« Ti intenzivni občutki so lahko tako močni, da otrok sploh več noče stran od vas in na primer želi vsako noč spati pri vas v postelji. Takšno obnašanje je lahko za starše neprijetno, vendar je pomembno vedeti, da otrok tega ne počne namenoma.
Vedenje je izraz iskrenih otroških čustev, ki izražajo navezanost in pripadnost. Otroku ljubeče in z razumevanjem pokažite, da lahko odnos, ki je med otrokom in vami, obstaja tudi vzporedno z vašimi drugimi odnosi (prijateljstvo, prijatelji drugih otrok, partner_ka) in da zaradi tega vajina vez ni nič manjša. Lahko se tudi zgodi, da si otroci namesto starša za izkazovanje ljubezni izberejo neko drugo bližnjo osebo. Izkažite veliko mero razumevanja in bodite pozorni na to, da ne pride do nesporazumov. Ravno v tem obdobju je bližina za otroke zelo pomembna. Poleg tega je pomembno, da se otroci naučijo, da smejo postaviti meje in da imajo pravico reči »ne«. Otroke spodbujajte pri razvijanju avtonomije. Svojega otroka lahko na primer ljubeče spodbudite k spanju v svoji postelji ali k temu, da nekaj časa preživi pri sorodnikih ali prijateljih.
Otroci spoznajo meje in razvijejo občutek sramu
V tem obdobju postajajo stiki z drugimi otroki vse bolj pomembni. Mnogo otrok lahko naveže nove stike v vrtcu, na igrišču ali v soseski. V teh skupinah otrok se učijo, kako naj se vedejo in katerih socialnih pravil se morajo držati. Večina otrok se zelo rada igra z drugimi otroki in igre vlog imajo zelo velik pomen. Otrokom lahko pomagajo pri predelovanju doživetega in razgradnji strahov.
Otroci svojo radovednost potešijo tako, da raziskujejo lastno telo ali telesa drugih otrok. Pri teh igrah morajo obstajati jasna pravila, ki veljajo za vse. Tako otroci pridejo v stik z »mejami«. Otroci se naučijo spoštovati meje drugih in postavljati lastne meje.
Občutek sramu se razvije običajno v starosti od treh do štirih let. Poglobi se v obdobju osnovne šole, včasih šele tik pred puberteto. Kot velja tudi za druga obdobja učenja o sebi, se otrok takrat zave samega sebe kot samostojne osebe. To je pomemben korak. Sram ima zaščitno funkcijo. Na ta način namreč ljudje varujemo svojo zasebnost in zasebnost lastnega telesa. Bodite pozorni na to, da je intimna sfera zasebna, ni pa tabu. Vaš otrok naj pozna svoje celotno telo in naj ga tudi zna poimenovati. Prav tako naj otrok ve, da se lahko dotika vseh delov svojega telesa. Z odprtim načinom boste svojemu otroku sporočili tudi, da lahko doma postavlja vprašanja – in to o vseh temah.
V interakciji z drugimi otroki in v odnosu z drugimi bližnjimi osebami se otroci naučijo, da obstajajo meje. To lahko opazite tudi, ko otrok domov prinese besede, ki jih dojema kot »grde«. Otroci opazijo, da z izgovarjanjem teh besed pri odraslih izzovejo določene reakcije. Pogosto otroci pomena teh besed sploh ne poznajo. Zanima jih predvsem reakcija, ki jo lahko z besedo izzovejo. To se jim zdi zabavno in razburljivo. Kajti vprašanje, ki se navezuje na to, je: »Kako se bosta odzvala mama oziroma očka? Ali me bosta oštela? Kaznovala?« Da bi preizkusili meje, otroci pogosto ponavljajo takšne besede v situacijah, ki so za starše neprijetne, na primer na igrišču.
Pri spolno konotiranih izrazih pogosto delujejo trije koraki:
- besedo sami izgovorimo (že samo to besedo pogosto »odčara«),
- besedo starosti primerno razložimo,
- zahtevamo alternativo.
V takšnih primerih je dobro izražati sporočila v prvi osebi in jih na primer formulirati tako: »Te besede ne maram, zdi se mi žaljiva (na primer fukati). Želim, da temu rečemo z nekom spati.«
Otroci so radovedni
Otroke vse bolj zanimajo vprašanja, povezana z razmnoževanjem. To je zelo izraženo v primerih, ko v družini pričakujete novega člana ali pa je noseča kakšna otroku bližnja oseba. Takrat vas lahko otrok zasipa s takšnimi vprašanji. Otrok ne razlikuje med vprašanji, povezanimi s telesom in razmnoževanjem, in vprašanji z drugih področij, ki ga_jo zanimajo. Zato se lahko zgodi, da otrok vprašanje postavi v zelo neugodnem trenutku, na primer med nakupovanjem pred blagajno. Takrat je pomembno, da otroku ljubeče in spoštljivo sporočimo, da nam lahko postavi kakršnokoli vprašanje. Vendar ste lahko pomirjeni, ni nujno, da na vsako vprašanje odgovorite takoj. Vsekakor pa se k vprašanju nujno vrnite kdaj kasneje. Ko ste spet doma in si lahko po pospravljanju nakupov vzamete čas za pogovor z otrokom. Otroku ste dolžni odgovor – ne čakajte, da vam otrok vprašanje ponovno postavi, saj lahko medtem poišče druge vire za potešitev radovednosti. Pomembno je, da otroku posredujete občutek, da se lahko s svojimi vprašanji vselej obrne na vas in da jih boste tudi odgovorili. V skladu s tem morate potem tudi ravnati.
Dobre in slabe skrivnosti
Otroci se morajo imeti možnost umakniti. Morda tudi vaš otrok z navdušenjem gradi brloge iz odej in stolov. Otroci prav tako potrebujejo skrivnosti. S tem so mišljene neškodljive skrivnosti, ki niso povezane z nasiljem ali grožnjami. Lepe skrivnosti, take, ki so povezane z nečim razburljivim in napetim, preprosto sodijo v življenje otrok. Takšne skrivnosti spodbujajo otrokovo avtonomijo in samostojnost ter pomembno vplivajo na oblikovanje njegove osebnosti. Otroci čustva izražajo drugače kot odrasli in le redko verbalno. Otroci se izražajo skozi svoje vedenje, skozi slike, ki jih naslikajo, ali skozi igro. Zato je pomembno, da ste pozorni na vedenje otroka. Če se vam zdi nekaj sumljivo, sledite svojemu občutku in zadevo raziščite.
Ne pomeni ne
Otroci imajo pravico in željo do zasebnosti. To se lahko nanaša na telo, z ugotovitvijo: »Moje telo je moje!« S tem je povezana želja, da gre otrok sam na stranišče, da se sam oprha, da se igra v lastni sobi ali brlogu. Kot starš to spoštujte in upoštevajte. Tudi če menite, da se vaš otrok pri prhanju ne opere dovolj natančno. Ljubeče ga opozorite na to, ne da bi mu odrekali možnost samostojnega ravnanja. Pomembno pa je, da otroka proti njegovi volji ne stiskate, poljubljate, crkljate ali žgečkate. Otrok sam odloči, ali želi objem. Seveda pa je dotikanje proti volji otroka pomembno, ko gre za preprečevanje nevarnosti.
Otroci za razvoj pozitivnega odnosa do lastnega telesa in za spodbujanje govornih sposobnosti potrebujejo besede za vse dele telesa. Na ta način ima otrok možnost imenovati, kaj potrebuje ali česa ne želi. Izjave kot so: »Na roki se me lahko dotikaš, na trebuhu pa ne,« naj bodo torej dovoljene. Sem sodi tudi imenovanje zunanjih spolnih organov.
Otroci imajo pravico reči »ne«, tudi bližnjim osebam. Vendar tudi za to, da znajo reči ne, potrebujejo vaje, ki so namenjene temu, da lahko otroci v nujnih situacijah samozavestno zastopajo svoje stališče. Otrok lahko vadi na primer stavke »Tega ne želim. Ne, ne grem s teboj. To mi ni všeč.« Za krepitev samozavesti potrebuje tudi zagotovilo, da te stavke lahko izreče, ko se tako počuti. Tudi če se vam zdi, da v nekem trenutku to ni primerno.
Po drugi strani lahko cenite veselje majhnih otrok do razkazovanja. Ponosni so na svoje telo in se v njem dobro počutijo. Veselite se dejstva, da vaš otrok odkriva svoje telo. Postavite pa tudi pravila, kdaj in kje je v vaši družini golota sprejemljiva. Prav tako lahko otroku na ljubeč način razložite meje.
Ljubezen
Otroci se telesno in psihospolno razvijajo različno hitro. Kot starš je vaša naloga, da otroka v tem razvoju spremljate in spodbujate. Pri tem morate biti vedno pozorni na dejstvo, da se otroška spolnost in spolnost odraslih bistveno razlikujeta. Otroci imajo podobne telesne reakcije kot odrasli, vendar otroci tem doživetjem pripisujejo povsem drugačen pomen, gre namreč za del telesnega doživljanja. Kot starš morate torej paziti, da si otrokovih spolnih dejanj ne razlagate iz perspektive spolnosti odraslih. Spolna vzgoja se odvija predvsem na nespolnih področjih – sem sodijo na primer izkušnje potešitve osnovnih potreb ter telesno dojemanje ali tudi odnos do drugih ljudi ter doživljanje bližine in varnosti.
V starosti približno štirih let se otroci začnejo zanimati za spole in spolne organe. Želijo preizkusiti, kako spolne vloge delujejo v vsakdanu in v družbenih odnosih. Pri tem se zgledujejo po starših, prijateljih_cah in znancih_kah. Skozi igre vlog otroci stopajo z drugimi v stik, preizkušajo vloge in trčijo ob meje. Naučijo se pravil sobivanja in jih tudi preizkušajo – to je pomemben korak pri razumevanju družbenega življenja. Od četrtega leta naprej se tvorijo stalna prijateljstva, večinoma v skupinah istega spola. Pomembna naloga odraslih je ob tem spoštljiv odnos do otrokovih prijateljskih čustev v tej starosti. Če vam otrok zaupa, da ima neko prijateljico ali prijatelja rad, se mu ne posmehujte ali omalovažujte teh čustev. Če otrokovih lepih in prijetnih čustev ne jemljete resno, je lahko zaradi tega razočaran ali zmeden. Za otroke so občutki ljubosumja, razočaranja, zasanjanosti in naklonjenosti zelo pomembni.
Otroci se kognitivno vse bolj razvijajo, sveta ne dojemajo več samo preko čutil, ampak vse bolj tudi razumsko. To se izraža tako, da otrok odrasle obsipava z vprašanji. Lahko pa se tudi zgodi, da otrok sploh ne postavlja vprašanj. Otroci se razvijajo različno. Kot starš imate dolžnost, da otroka spodbudite k pogovoru. Pri tem pa morate seveda spoštovati tako otrokove meje kot tudi otroške potrebe.
Pogovor in občutek zaupanja sta pomembnejša od popolnih odgovorov. Otrok naj dobi občutek, da tako njega kot tudi njegova vprašanja jemljete resno in jih spoštujete. Na ta način gradite zaupanje in gotovost, da se otrok z vsemi vprašanji lahko obrne na vas. To je še posebej pomembno, ko otrok doživlja nadlegovanje ali napade. Če otroci o svojih vprašanjih, izkušnjah in opažanjih ne morejo govoriti, sčasoma nehajo poskušati. Če tak otrok iz kakršnegakoli razloga doživlja stisko, lahko to le težko izrazi ali pa tega sploh ne poskuša.
Kaj lahko storite?
Vprašanja, povezana s spolnostjo in razmnoževanjem, so za mnoge starše izziv, saj ustrezne odgovore težko stresejo iz rokava. Zato si je možne odgovore smiselno pripraviti in naslednji nasveti so vam lahko pri tem v pomoč:
- Izogibajte se dolgim predavanjem. Dobro prisluhnite, kaj želi otrok vedeti, saj običajno zadostuje že kratek odgovor.
- Pomagajte si s knjigami in drugimi gradivi. To vam lahko pomaga pri iskanju ustreznih besed, otrok pa si lahko o temi ustvari lastno predstavo.
- Bodite iskreni, če nečesa ne veste oziroma ne znate razložiti. Otroku recite, da morate o tem razmisliti in se kasneje vrnite k vprašanju.
- Bodite natančni in se držite dejstev. Olepševanje in nejasne razlage otroka zmedejo in najbrž bo od vas kasneje zahteval obrazložitev.
- Tudi vi postavljajte vprašanja. Tako otroci spoznajo, da so enakopravni udeleženci_ke pogovora in da je njihovo mnenje pomembno.
- Izkoristite priložnosti, ki se ponujajo za spodbujanje pogovora. Izogibajte se stavkom, kot so »za to si še premajhen_a« ali »tega še ne razumeš«. Tako otroku posredujete, da še ni zrel za takšna vprašanja in negativno vplivate na njegovo samozavest. Otrok se potem s svojimi vprašanji ne bo več obračal na vas, temveč bo iskal informacije pri drugih osebah oziroma po drugih poteh.
Igrivo raziskovanje
Med raziskovalnimi igrami, ki jim običajno pravimo »igranje zdravnika«, lahko otroci potešijo svojo radovednost o telesu. Igra omogoča potešitev potrebe po nežnosti in preizkušanje različnih vlog. Za otroke je to igra kot vsaka druga. Preizkusijo, kar so videli, poleg tega se jim zdi to vznemirljivo. Na ta način lahko posnemajo vedenje odraslih, na primer poljubljanje, ljubkovanje ali igro vlog pri poroki.
Reakcije odraslih lahko vzbudijo negativna čustva, na primer občutek krivde ali sramu, zato otroci poskušajo takšne igre prikrivati. Odprt odnos do spolnosti in uspešna spolna vzgoja otroku omogočata, da nima občutka, da mora nekaj skrivati. Doživljaje in fantazije lahko preizkuša skozi igro.
Pomembno je, da se otroci naučijo spoznati, kje so njihove lastne meje ter da je treba meje drugih spoštovati. Ko otroci potešijo svojo radovednost, spet pridejo v ospredje druge igre – raziskovalne igre so izgubile svojo zanimivost.
Načeloma je dobro, da otrokom dovolite igrati raziskovalne igre. Otrokom lahko zavestno omogočite, da se igrajo, ne da bi jih motili ali opazovali. Kot pri vsaki igri pa je treba postaviti pravila:
- Igra je za vse prostovoljna.
- Nobenega otroka ne smemo prepričevati ali siliti. Prepovedano je tudi izsiljevanje (»Če ne, ne boš več moj_a prijatelj_ica.«).
- Ne pomeni ne in to morajo vsi sprejeti.
- Igro je mogoče kadarkoli prekiniti ali ustaviti.
- Do drugih se obnašamo pazljivo, nikogar ne sme nič boleti in nič se ne sme vtikati v telesne odprtine.
- Otroci naj imajo podobno starost in razmerje moči, torej enak razvoj in telesno velikost.
Odrasli naj posredujejo le, če se morajo otroci igrati proti svoji volji ali jih starejši k temu prepričujejo ter če igre presegajo otroškost, na primer jemanje penisa v usta.
Spolni napadi med otroki
Do spolnih napadov lahko pride tudi med otroki. Razlikujemo med štirimi kategorijami: v zanosu, situacija, ki je ušla izpod nadzora, zavestno izveden napad in napad otroka, ki je sam žrtev nasilja. Napad v zanosu ne predstavlja spolnega nasilja, saj ne gre za prekoračitev meja. Razlog je običajno v veliki radovednosti in spolnem zanimanju otroka, kar vodi v prekoračitev meja drugega otroka. Takšne prekoračitve meja se lahko dogajajo med skupnim igranjem, na primer pri raziskovalnih igrah. Eden od otrok bi rad nehal, drugi pa bi želel nadaljevati, ker se mu zdi dogajanje napeto – in zato se ne ustavi. Tudi takšne situacije zahtevajo posredovanje odraslega.
Pri spolnih napadih med otroki bodite pozorni predvsem na moč in neprostovoljnost, ki sta tukaj ključna elementa. Neprostovoljnost se zdi na prvi pogled element, ki ga ni težko prepoznati. Ko gre za nasilje, pri katerem otrok glasno protestira ali se pritoži odrasli osebi, ga je tudi zares lahko prepoznati. Vendar se lahko zgodi tudi, da so otroci pod pritiskom, naj sodelujejo pri določeni »igri«. Tudi med samim igranjem lahko prostovoljnost izgine in aktivnost se nadaljuje proti volji otroka. Neravnovesje moči ali hierarhije med otroki so odvisne od številnih dejavnikov in praviloma gre za normalen pojav. Vendar če nekdo to neravnovesje izkoristi in pri tem zavestno prekoračuje meje drugih otrok, je nujen poseg odrasle osebe.
Ko posežete v igro, se z otroki pogovorite o vaših razlogih za to in jim osvetlite pravila. Na tem področju je treba krepiti kompetence otrok, na primer s pomočjo iger o postavljanju meja ali čustvih. Če se raziskovalne igre razvijejo v prisilna dejanja, je lahko to znak, da je otrok doživel napad. Možno je tudi, da otroci na tak način predelujejo določeno izkušnjo, na primer, če so imeli stik s pornografijo ali so opazovali spolni odnos. Bodite pozorni na takšne signale in poiščite pomoč pri ustreznih svetovalnih službah.
Praviloma velja: prizadeti otrok ima prednost. Prišlo je do kršitve njegove pravice do samoodločanja, prizadeta so čustva in morda tudi telo. Otrok potrebuje občutek, da ni on tisti, ki je kriv. Stavki, kot so: »K temu vedno sodita dva!« ali »In kaj si naredil_a TI?« so popolnoma neumestni, še posebej če je drug otrok izkoristil premoč. Prizadeti otrok potrebuje pozornost in prostor, da izrazi svoja čustva. Začutiti mora, da mu odrasli verjamejo. Le tako lahko otrok preboli dogodek.
Otroka, ki je napad izvedel, je treba ustaviti in ga soočiti z njegovim vedenjem. Le tako se lahko nauči, da je njegove moči konec, ko se vključijo odrasli. Naučiti se mora, da je takšno vedenje napačno. Bodite pozorni na to, da na začetku pogovora na kratko opišete dogajanje, kot ga je podal prizadeti otrok. Pogovora ne začnite z vprašanji tipa: »Kaj se je zgodilo?« Večinoma na ta način ni možno razjasniti situacije in otrok takoj začne zanikati dejanja in se braniti. Otroku omogočite, da dogodke dopolni in opiše tudi iz svoje perspektive. Pri tem dajte jasno vedeti, da ne dvomite verodostojnosti prizadetega otroka. Tudi vprašanja okrog razlogov in motivacije za dejanje vodijo večinoma v samoobrambo, saj otrok tudi sam nanje večinoma nima odgovorov. Jasno je treba izraziti, da takšno dejanje ni primerno in da ga je treba ustaviti. Naj bo povsem jasno, da zavračate njegova dejanja in ne otroka samega.
Spolno nasilje
Spolna zloraba se začne s tem, da odrasla oseba išče ali nadaljuje stik z otroki, ker ali čeprav jo to spolno vzburja. Pomembno je, da odrasli sami ocenijo svoje vzburjenje – in ne otroci. Te odgovornosti ni mogoče prenesti na otroke, saj pogosto ne morejo oceniti posledic svojih dejanj. Naloga odraslih je zaščititi otroke pred škodljivimi posledicami.
Zgodnja spolna vzgoja v veliki meri preprečuje spolno nasilje. Otroci, ki poznajo svoje telo in so dobro obveščeni, lažje ločijo med dobrimi in slabimi občutki ter poznajo ustrezne besede, s katerimi lahko dogajanje izrazijo. Na ta način so bolje zaščiteni pred spolnimi napadi in lahko o njih poročajo drugim ali poiščejo pomoč.
Otroci doživljajo spolnost v medijih
Otroci se predvsem izven družine pogosto srečujejo z erotičnimi in spolnimi vsebinami, ki jih sicer zaznavajo, ne morejo pa jih razumeti. Starši morajo poznati medije in se veliko pogovarjati z otroki. Na ta način lahko dosežejo, da se izkušnje otrok s spolnostjo, spolnimi vlogami in življenjskim slogom ne napajajo samo iz javne tematizacije. Zdrava samozavest je osnova za preprečevanje morebitnih nevarnosti.
Okrepite svojega otroka z naslednjimi sporočili:
- »Sem pomemben_a, ljubezniv_a in dober_a – takšen_a, kot sem.« Otrok, ki je ljubljen zaradi sebe in ne zaradi sposobnosti ali dosežkov, ki pozna svoje prednosti in slabosti, lahko svobodno izrazi svoje mnenje in reče ne.
- »Smem reči ne. Sam_a se odločim, kateri dotiki so mi všeč in kateri ne.« Spodbujajte svojega otroka, da prepozna in zagovarja lastne meje.
- »Poznam svoje občutke in jim zaupam.« Otroci bi morali znati spoznati svoja čustva, jih razlikovati in jih tudi izraziti.
- »Poznam dobre in slabe skrivnosti, pogovor lahko pomaga in molčanje ne spremeni ničesar.« Otroci bi se morali naučiti, da je nekatere skrivnosti treba deliti, da je iskanje pomoči znak moči in da obstajajo ljudje, ki jih poslušajo, jim verjamejo in jim pomagajo.
- »Vem, za kaj gre, lahko postavljam vprašanja in se o vsem pogovarjam.« V spolni vzgoji podučeni otroci vedo, kam spada spolnost – k starejšim mladostnikom in odraslim. Razumejo, da spolna dejanja z otroki niso dovoljena. Poznajo pravila in omejitve, stvari znajo imenovati in ni jih tako enostavno prevarati.
Otroci bi se morali naučiti prisluhniti svojemu občutku. Vedeti morajo, da obstajajo ljudje, ki jim ne želijo ničesar dobrega in ki se na primer želijo otrok dotikati po penisu ali vulvi, jim kazati svoje spolne organe ali pornografsko gradivo. Otroku je pomembno posredovati, da je kompetenten, torej da se sam odloči, kdo se ga lahko dotika in da se sme braniti. Imejte pred očmi dejstvo, da se večina spolnih napadov zgodi v ožjem družinskem krogu. Zato potrebujejo otroci tudi izven družinskega kroga osebe, ki jim lahko zaupajo in pri katerih lahko poiščejo pomoč. Odrasli so tisti, ki so odgovorni spoznati otrokovo stisko in ustrezno ukrepati. Po potrebi poiščite v svojem okolju svetovalne točke in strokovno pomoč.
Vedenje otrok, ki so doživeli spolni napad, se lahko močno razlikuje glede na starost in osebnost otroka. Le redki otroci jasno povedo, da so doživeli spolni napad, saj jim večinoma za to manjkajo ustrezne besede, s katerimi bi lahko dejanje opisali. Največkrat otroci posredno namigujejo na dogodek, zato njihovi poskusi dostikrat niso pravilno razumljeni. Zavedajte se, da si otroci spolnega nadlegovanja ne izmišljujejo sami od sebe. Nekateri prizadeti otroci ne kažejo nobenih posebnosti, drugi se spremenijo in lahko imajo vrsto težav, na primer motnje spanja, bolečine v trebuhu brez razloga, (ponovno) močenje postelje, nazadovanje na govornem področju, strahovi, umik ali agresija, preigravanje spolnih dejanj in spolno obarvani jezik. Ti pojavi pa lahko imajo tudi druge vzroke.
Če imate občutek, da je vaš otrok doživel zlorabo, ga jemljite resno in dogajanje raziščite.
- Poiščite nekoga, s komer se lahko pogovorite.
- Otroku dajte vedeti, da lahko odprto govori z vami.
- Povejte, da vas skrbi, ker ste opazili spremembe.
- Bodite mirni in dovolite otroku, da deli dobre in slabe skrivnosti. Sporočite, da pomoč ni izdaja ali tožarjenje. Otrok naj ima občutek, da mu verjamete.
- Ne pritiskajte na otroka.
- Jasno povejte, da tudi sami poznate težke teme in da lahko to težo deli z vami.
- Nikoli se sami ne soočite z možnim storilcem ali storilko.
Poiščite pomoč in podporo v svetovalnih centrih in telefonskih linijah za pomoč. Ugotovite, ali je treba o tem obvestiti vodstvo vrtca ali druge osebe.